Vedno sem paničarila, če je moj otrok imel drisko in se obremenjevala, zakaj, kaj je pojedel, kaj je pil, kje je bil? Dokler ni bila pri njemu zaprtost, ko mi je dala še kako misliti. Moj sin je človek narave, on je skozi v naravi, se igra, hodi po travniku, se igra z žogo in z svojim kužkom. Saj veste potem, koliko umazanije je okoli njega in kako hitro lahko stakne kakšen bacil, zato sem bila vedno panična zanj, kolikokrat sem mu rekla, naj si umije roke, naj se ne dotika tistega ali onega, dokler ga ni doletela zaprtost.
En dan se je zbudil, da ga boli trebušček, nadaljevalo se je z bruhanjem, ker je to trajalo celi dan, sem seveda poklicala zdravnika, na pregledu, pa je zdravnik rekel, da ima trd trebušček in da to ni v redu in če vem, če hodi kakat. Takrat pa sem bila zmedena, vedela sem da driske nima in to tudi povedala, on pa mi je rekle, ne govorimo o driski mislim da je večji problem zaprtost. Hotel ga je obdržali, ker pa sva prosila, če lahko greva domov, nama je priporočal, da je za zaprtost dobro spiti veliko hladne in tople tekočine. Tako sva doma pila skoz, bila sem prestrašena, da ne bi bilo kaj hudi narobe.
Takrat nisem niti pomislila na zaprtost, obremenjevala sem se z drisko, no ko je to minilo, sva se z sinčkom lepo pozdravila, že naslednje jutro je bilo blato ok, v meni pa je ostala ta zaprtost in sedaj sploh ne kompliciram več, zdaj moj otrok lahko prijema vse kar želi, kajti imeti drisko ni nič z primerjavo, da nastopi zaprtost, to se mi zdi pa še veliko večji problem, ki ga je težje rešiti. Zdaj je zaprtost tista, ki me skrbi.