Midva z možem sva kot noč in dan, moj mož lahko zaspi kjerkoli, njemu postelja pomeni toliko, da najde nekaj, na čem lahko spi. Jaz pa sem čisto drugačna, pri meni mora biti postelja res dobra, ker drugače ne spim in me zjutraj vse boli.
Ko gremo na dopust, se vedno zanašam na to, da izbiram boljše apartmaje in boljše hotele, ker si predstavljam, da imajo sigurno boljše postelje. Mož se je tega že navadil. Eno leto je rezerviral on in takrat sem mislila enostavno iti nazaj domov. Že ko sem prišla v apartma sem videla, kako slaba je postelja, pa sem se še pustila pregovoriti, da mogoče pa le ni tako slaba. Celo noč sem se premetavala in na koncu zaspala pred televizijo na kavču v dnevni sobi.
Ko je mož to videl, je vedel, da bom slabe volje. Na kar sem imela samo dve rešitvi, ali enostavno grem domov ali pa spim na kavču v dnevni, ker mi je tam boljše ležišče, kot pa postelja, ki je v spalnici.
Tako je zvečer moj mož izgubil televizijo, ker sem jaz šla spat. Tudi on je očitno imel problem, vendar mi tega ni hotel priznati, da tudi on ni dobro spal na tej postelji. Kako je človek lahko tako razvajen, se včasih vprašam, ko mi smeta postelja, lahko bi enostavno spala, tako kot spijo drugi, ampak jaz ne morem.
Naši dopusti so zato bolj tako, ker vedno paničarim, kako bom spala in kakšna postelja me čaka. Nekako imam vedno srečo, tokrat je res nisem imela, a moram priznati, da sem se potem nekako naspala na kavču. Dopust je minil brez bolečin, to me je presenetilo.
Meni postelja pomeni ogromno, sama ne morem spati v vsaki postelji, zame bi prišel v poštev kamper, kjer bi vedno imela svojo posteljo.